Olajšanje in zahvala
Nadaljevanje prejšnje zgodbe ...
Končno smo dobile informacijo, da je poseg zaključen in nam bo zdravnik kmalu prišel povedati, kako in kaj. In potem smo spet čakale. To čakanje je bilo še težje kot tisto prej. Vsake toliko časa sem pomislila: "Kaj pa, če ati ni preživel in zbirajo pogum, da nam pridejo povedat?" Bila sem v precejšnji stiski. A vseeno skušala čimbolj zaupat, da bo Oče naredil tako kot je prav.
Ampak: ko imaš eno tako veliko željo kot je preživetje nekoga, ki ga imaš rad, je zaupanje bolj na psu. Gre skozi misli samo prošnja, da bo preživel in ne toliko zaupanje, da bo prav tudi, če umre. :/
Kočno je prišel mlad (moje starosti) in čist dohtar, ki je dajal vtis, da ve, kaj počne. (Zakaj je bilo pomembno, da je čist? Če bi prišel v okrvavljenih oblačilih, ne bi dajal vtisa, da je z našim atijem lepo delal. :) ) Najprej se je predstavil, se z vsako od nas rokoval in nam tako dal vedeti, da nas spoštuje in bolnika ceni. Povedal nam je, da je "Gospod dobro prenesel poseg in ga ravnokar pripravljajo na premestitev v sobo."
Od nas so se slišali samo trije globoki vzdihi: "Samo, da je živ." Zelo prijazno in potrpežljivo nam je razložil, kakšen sorte poseg je bil in, da atija v prihodnje čaka še en podoben. Da pa se ne mudi tako zelo. Rekel je tudi, da bo kmalu prišla do nas sestra in nam povedala še nekaj podrobnosti.
Ob njegovem odhodu sva se z mami na tesno objeli in od olajšanja potočili kako solzico. Skozi misli mi je šlo samo: "Hvala! Hvala! Hvala!"
Hitro sem poklicala oba brata in jima sporočila veselo novico. Oba sta si oddahnila, saj sta bila v podobnem strahu kot me tri.
Sestra je prišla v parih minutah in nam dala nekaj papirjev s podatki: telefonska številka, navodila za nego, čas za obiske ...
In rekla mamici: "Gospod želi, da pridete k njemu."
"Res bom lahko šla k njemu?"
"Ja, seveda. Prosil je, da pridete k njemu, saj boste tako lažje zaspali." Mami si je oddahnila, jaz pa tudi. Ta njegov stavek mi je povedal, da se zaveda sveta okrog sebe in (kot vedno) v sebi ohranja skrb za druge.
Pa je šla. Za par minut. In ven prišla nasmejana in olajšana. Tudi meni je odleglo, ko sem videla, da ji je lažje.
Čez noč sem ostala v ljubljanskem stanovanju in se skušala čimbolj naspati, mami in teta sta šli pa domov. Itak, da sem se kaj naspala ... malo morgen :/. Vse tri ure so se mi čustva, strah, negotovost in molitev premetavale po glavi. Tako dolgo, da sem ob petih vstala, napakirala punkle in šla proti domu. Še prej sem v službo poslala e-pošto s prošnjo za odobritev izrednega dopusta. Ker sem čutila, da je prav, da ostanem doma in sem podpora mami in pri delu na kmetiji.
Ko sem se peljala mimo domače cerkve, mi je iz srca prišel vzklik: "Marija, če želiš, da ti ati še dolgo orgla, ga ohrani živega." Ter čutila, da je Marija mojo prošnjo vzela resno.
Doma je mami že sedela v kuhinji (ob šestih zjutraj) in skušala misli zaposliti z branjem. Seveda si je strašno veliko zapomnila :/. Ob sedmih je kljub mojemu prigovaranju šla v službo, a jo je ravnateljica poslala domov. Vsaj nekdo, ki je ohranil trezno glavo :).
Potem pa naju je čakalo delo v hlevu, pa kosilo ... Jaz pa sem spotoma obvestila sorodnike, sosede in prijatelje. Ker je reeees bedno, če za bolezen ali smrt bližnjih izveš od trgovke v štacuni :/. (Ja, tudi to se mi je že zgodilo :( ). Hkrati sem prosila tudi za molitveno podporo. V tistih dneh smo jo vsi krvavo potrebovali, saj drugače ne bi zmogli tega pritiska.
Popoldne smo šli na obisk in ati nas je bil reeees vesel. Pa naslednji dan tudi. Pa še naslednji dan tudi ... Je bila pa total fora: najprej smo prišli vsi štirje družinski člani. Pridružil se nam je še atijev kolega, za tem pa sta prišla še župnik in kuharica iz naše vasi. Ni treba posebej omenjat, da je bil ati vsakega posebej total vesel. Tudi telefonskih klicev prijateljev, sorodnikov in znancev. Zdi se mi, da sploh ni imel časa za dolgočasje :).
Hvala vsem vam, ki ste se z nami povezali v molitvi ali atiju skrajšali bolnišnični čas z obiskom ali telefonskim klicem. Brez vaše podpore ne bi zmogli, saj so bili strah, negotovost in šok čisto preveliki za naša mala srca. In šele ob vaši skrbi smo začutili, kako zelo nas imate radi. Naj vam v nebesih bogato povrnejo :).
Končno smo dobile informacijo, da je poseg zaključen in nam bo zdravnik kmalu prišel povedati, kako in kaj. In potem smo spet čakale. To čakanje je bilo še težje kot tisto prej. Vsake toliko časa sem pomislila: "Kaj pa, če ati ni preživel in zbirajo pogum, da nam pridejo povedat?" Bila sem v precejšnji stiski. A vseeno skušala čimbolj zaupat, da bo Oče naredil tako kot je prav.
Ampak: ko imaš eno tako veliko željo kot je preživetje nekoga, ki ga imaš rad, je zaupanje bolj na psu. Gre skozi misli samo prošnja, da bo preživel in ne toliko zaupanje, da bo prav tudi, če umre. :/
Kočno je prišel mlad (moje starosti) in čist dohtar, ki je dajal vtis, da ve, kaj počne. (Zakaj je bilo pomembno, da je čist? Če bi prišel v okrvavljenih oblačilih, ne bi dajal vtisa, da je z našim atijem lepo delal. :) ) Najprej se je predstavil, se z vsako od nas rokoval in nam tako dal vedeti, da nas spoštuje in bolnika ceni. Povedal nam je, da je "Gospod dobro prenesel poseg in ga ravnokar pripravljajo na premestitev v sobo."
Od nas so se slišali samo trije globoki vzdihi: "Samo, da je živ." Zelo prijazno in potrpežljivo nam je razložil, kakšen sorte poseg je bil in, da atija v prihodnje čaka še en podoben. Da pa se ne mudi tako zelo. Rekel je tudi, da bo kmalu prišla do nas sestra in nam povedala še nekaj podrobnosti.
Ob njegovem odhodu sva se z mami na tesno objeli in od olajšanja potočili kako solzico. Skozi misli mi je šlo samo: "Hvala! Hvala! Hvala!"
Hitro sem poklicala oba brata in jima sporočila veselo novico. Oba sta si oddahnila, saj sta bila v podobnem strahu kot me tri.
Sestra je prišla v parih minutah in nam dala nekaj papirjev s podatki: telefonska številka, navodila za nego, čas za obiske ...
In rekla mamici: "Gospod želi, da pridete k njemu."
"Res bom lahko šla k njemu?"
"Ja, seveda. Prosil je, da pridete k njemu, saj boste tako lažje zaspali." Mami si je oddahnila, jaz pa tudi. Ta njegov stavek mi je povedal, da se zaveda sveta okrog sebe in (kot vedno) v sebi ohranja skrb za druge.
Pa je šla. Za par minut. In ven prišla nasmejana in olajšana. Tudi meni je odleglo, ko sem videla, da ji je lažje.
Čez noč sem ostala v ljubljanskem stanovanju in se skušala čimbolj naspati, mami in teta sta šli pa domov. Itak, da sem se kaj naspala ... malo morgen :/. Vse tri ure so se mi čustva, strah, negotovost in molitev premetavale po glavi. Tako dolgo, da sem ob petih vstala, napakirala punkle in šla proti domu. Še prej sem v službo poslala e-pošto s prošnjo za odobritev izrednega dopusta. Ker sem čutila, da je prav, da ostanem doma in sem podpora mami in pri delu na kmetiji.
Ko sem se peljala mimo domače cerkve, mi je iz srca prišel vzklik: "Marija, če želiš, da ti ati še dolgo orgla, ga ohrani živega." Ter čutila, da je Marija mojo prošnjo vzela resno.
Doma je mami že sedela v kuhinji (ob šestih zjutraj) in skušala misli zaposliti z branjem. Seveda si je strašno veliko zapomnila :/. Ob sedmih je kljub mojemu prigovaranju šla v službo, a jo je ravnateljica poslala domov. Vsaj nekdo, ki je ohranil trezno glavo :).
Potem pa naju je čakalo delo v hlevu, pa kosilo ... Jaz pa sem spotoma obvestila sorodnike, sosede in prijatelje. Ker je reeees bedno, če za bolezen ali smrt bližnjih izveš od trgovke v štacuni :/. (Ja, tudi to se mi je že zgodilo :( ). Hkrati sem prosila tudi za molitveno podporo. V tistih dneh smo jo vsi krvavo potrebovali, saj drugače ne bi zmogli tega pritiska.
Popoldne smo šli na obisk in ati nas je bil reeees vesel. Pa naslednji dan tudi. Pa še naslednji dan tudi ... Je bila pa total fora: najprej smo prišli vsi štirje družinski člani. Pridružil se nam je še atijev kolega, za tem pa sta prišla še župnik in kuharica iz naše vasi. Ni treba posebej omenjat, da je bil ati vsakega posebej total vesel. Tudi telefonskih klicev prijateljev, sorodnikov in znancev. Zdi se mi, da sploh ni imel časa za dolgočasje :).
Hvala vsem vam, ki ste se z nami povezali v molitvi ali atiju skrajšali bolnišnični čas z obiskom ali telefonskim klicem. Brez vaše podpore ne bi zmogli, saj so bili strah, negotovost in šok čisto preveliki za naša mala srca. In šele ob vaši skrbi smo začutili, kako zelo nas imate radi. Naj vam v nebesih bogato povrnejo :).
Komentarji
Objavite komentar