Odločitve, same odločitve ...
Tako. Pa sem nazaj. BIlo je superfajn in se šele danes, drugi dan po vrnitvi, spuščam nazaj na realna tla.
Ja, saj že vidim, kaj delajo vaši možgančki ... Zagotovo sem koga spoznala. Ali pa me je masiral kak simpatičen mišičnjak. Ali pa sem imela vodno posteljo. Ali pa sem namesto na slovenski obali pristala na Tenerifih ...
Nič od tega. :)
Zelo fajn sem se imela predvsem zato, ker sem imela mir: z nikomer mi ni bilo treba komunicirati, z nikomer se mi ni bilo treba ukvarjati, ni bilo nobenih užaljenih frisov in samovoljnih dejanj drugih, niti pretiranega hrupa in obveznosti ... Imela sem svoj mir in tišino. In moč svojih odločitev.
Z odločitvami pa je bilo takole: pojma nisem imela, da sem tako neodločna oseba. :) Ker se mi ni bilo treba z nikomer dogovarjati in nikomur prilagajati, sem imela vsakič znova cel monolog v smislu: "Ali naj grem najprej na zajtrk ali na kopanje? Ali bi se šla kopat v notranji bazen, ali raje v zunanjega ali pa celo v morje? Bi raje plavala ali uživala na mehurčkih? Bi raje pila sončne žarke ali brala knjigo?"
Ja, saj vem ... same sladke skrbi. Ampak je bilo spoznanje precej zanimivo. Ugotovila sem, da pri veliko odločitvah v vsakdanjem življenju nimam prav veliko "prava glasa". V osnovi že ... ampak v resnici je to malo druga zgodba:
Torej, moj vikend dopust ... Ko sem po parih težavah z odločitvami ugotovila, da bo, kakorkoli se bom že odločila, odločitev prava, se nisem več veliko obremenjevala s tem. Sem samo še uživala. Telefon (in s tem fotoaparat) sem striktno puščala v sobi, saj sem želela biti na voljo samo sama sebi. Fotoaparat pa ... Le kdo bi si želel fotkati ves tisti folk v kopalkah?!? Ali pa sebe?!? :P.
Ker sem želela mir, tišino, mir, pa tišino tudi, sem se odločila za znani upokojenski hotel. Želela sem si "nobenih kričečih pamžev" in "nobenih spolnih krikov iz sosednjih sob". To sem vsekakor imela. Sem pa popolnoma pozabila na to, da seniorji ponavadi slabše slišijo. In potem sem ob večerih poslušala poročila s TVja v sosednji sobi, ter se skoraj oglasila na telefon, ki je zvonil daleč nekje na plaži, ampak so ga zagotovo slišali vsaj do Kopra :P.
Vid seniorjev gospodov je pa očitno še vedno čisto na mestu. Koderkoli sem šla, so se za mano obračale njihove oči. Zagotovo sem bila najmlajša (če odštejem vnučke, ki so prišli z babicami) in najbolj gibčna. Zanje sem bila prava paša za oči. A se nisem preveč dobro počutila ob tem. :/ Ni bilo zelo hudo, a vseeno bi raje, da me ne bi gledali kot da sem kos slastnega mesa. :(
Hrana je bila odlična. Samopostrežna. In sem lahko zadostila izbirčni Metki ter imela na krožniku samo tisto, kar sem želela pojesti. Nekaj najboljšega je bila sladica. Sladoled na kepice, ki si si jih sam naložil v šalčko ... BIla sem kot mali otrok. Priznam :). Priznam tudi, da sem pojedla kakšno kepico več kot bi bilo priporočeno. Ko je bilo pa tako fajn škljoc škljoc delat s kepižlico :).
Sončila sem se, plavala v morju in bazenu, delala dolžine, parkrat preplavala dolžino brez vmesnega diha, prebrala pol pogrošnega romana, si privoščila 15 min masaže in tri sprehode do centra Izole in nazaj ter prišla nazaj v civilizacijo popolnoma prerojena.
To ne pomeni, da so mi budalaštine kar naenkrat všeč. Pomeni le, da sem mogoče malce strpnejša ter si ob takih dejanjih in besedah zgolj mislim svoje. Brez hude potrebe, da to obelodanim :).
Takle oddih priporočam iz vsega srca. Porabila sem dobrih 150 eur s prevozom in masažo vred ter si privoščila zvrhano mero plavanja in sončenja. Zdaj moja koža vsaj ni več za na jumbo plakat o domačih jogurtih :). Vsako minuto in vsak euro sem totalno dobro unovčila ter bi se z lahkoto za vsak prihodnji vikend odpeljala na tak oddih.
Uživajte :)
Ja, saj že vidim, kaj delajo vaši možgančki ... Zagotovo sem koga spoznala. Ali pa me je masiral kak simpatičen mišičnjak. Ali pa sem imela vodno posteljo. Ali pa sem namesto na slovenski obali pristala na Tenerifih ...
Nič od tega. :)
Zelo fajn sem se imela predvsem zato, ker sem imela mir: z nikomer mi ni bilo treba komunicirati, z nikomer se mi ni bilo treba ukvarjati, ni bilo nobenih užaljenih frisov in samovoljnih dejanj drugih, niti pretiranega hrupa in obveznosti ... Imela sem svoj mir in tišino. In moč svojih odločitev.
Z odločitvami pa je bilo takole: pojma nisem imela, da sem tako neodločna oseba. :) Ker se mi ni bilo treba z nikomer dogovarjati in nikomur prilagajati, sem imela vsakič znova cel monolog v smislu: "Ali naj grem najprej na zajtrk ali na kopanje? Ali bi se šla kopat v notranji bazen, ali raje v zunanjega ali pa celo v morje? Bi raje plavala ali uživala na mehurčkih? Bi raje pila sončne žarke ali brala knjigo?"
Ja, saj vem ... same sladke skrbi. Ampak je bilo spoznanje precej zanimivo. Ugotovila sem, da pri veliko odločitvah v vsakdanjem življenju nimam prav veliko "prava glasa". V osnovi že ... ampak v resnici je to malo druga zgodba:
- čas jutranjega vstajanja mi v grobem določi služba
- kaj bom počela naslednjih osem ur, mi določi služba
- to, da grem popoldne poležat, mi določita boleča hrbtenica, polna glava informacij in utrujenost -> tudi računalnik rabi resetiranje, pa ga moja možganska celica ne bi?
- kaj bom počela zvečer, mi določijo obveznosti, za katere sem se odločila v daljnoročnem planu: folklorna skupina, petje v eni pevski skupini, petje v drugi pevski skupini
- kdaj grem spat, mi določita večerni urnik in čas jutranjega vstajanja.
Torej, moj vikend dopust ... Ko sem po parih težavah z odločitvami ugotovila, da bo, kakorkoli se bom že odločila, odločitev prava, se nisem več veliko obremenjevala s tem. Sem samo še uživala. Telefon (in s tem fotoaparat) sem striktno puščala v sobi, saj sem želela biti na voljo samo sama sebi. Fotoaparat pa ... Le kdo bi si želel fotkati ves tisti folk v kopalkah?!? Ali pa sebe?!? :P.
Ker sem želela mir, tišino, mir, pa tišino tudi, sem se odločila za znani upokojenski hotel. Želela sem si "nobenih kričečih pamžev" in "nobenih spolnih krikov iz sosednjih sob". To sem vsekakor imela. Sem pa popolnoma pozabila na to, da seniorji ponavadi slabše slišijo. In potem sem ob večerih poslušala poročila s TVja v sosednji sobi, ter se skoraj oglasila na telefon, ki je zvonil daleč nekje na plaži, ampak so ga zagotovo slišali vsaj do Kopra :P.
Vid seniorjev gospodov je pa očitno še vedno čisto na mestu. Koderkoli sem šla, so se za mano obračale njihove oči. Zagotovo sem bila najmlajša (če odštejem vnučke, ki so prišli z babicami) in najbolj gibčna. Zanje sem bila prava paša za oči. A se nisem preveč dobro počutila ob tem. :/ Ni bilo zelo hudo, a vseeno bi raje, da me ne bi gledali kot da sem kos slastnega mesa. :(
Hrana je bila odlična. Samopostrežna. In sem lahko zadostila izbirčni Metki ter imela na krožniku samo tisto, kar sem želela pojesti. Nekaj najboljšega je bila sladica. Sladoled na kepice, ki si si jih sam naložil v šalčko ... BIla sem kot mali otrok. Priznam :). Priznam tudi, da sem pojedla kakšno kepico več kot bi bilo priporočeno. Ko je bilo pa tako fajn škljoc škljoc delat s kepižlico :).
Sončila sem se, plavala v morju in bazenu, delala dolžine, parkrat preplavala dolžino brez vmesnega diha, prebrala pol pogrošnega romana, si privoščila 15 min masaže in tri sprehode do centra Izole in nazaj ter prišla nazaj v civilizacijo popolnoma prerojena.
To ne pomeni, da so mi budalaštine kar naenkrat všeč. Pomeni le, da sem mogoče malce strpnejša ter si ob takih dejanjih in besedah zgolj mislim svoje. Brez hude potrebe, da to obelodanim :).
Takle oddih priporočam iz vsega srca. Porabila sem dobrih 150 eur s prevozom in masažo vred ter si privoščila zvrhano mero plavanja in sončenja. Zdaj moja koža vsaj ni več za na jumbo plakat o domačih jogurtih :). Vsako minuto in vsak euro sem totalno dobro unovčila ter bi se z lahkoto za vsak prihodnji vikend odpeljala na tak oddih.
Uživajte :)
Komentarji
Objavite komentar