Kako je biti samski?
Ravno prejšnji teden sem od starejšega sorodnika
slišala njegov razlog: “Najbrž si preveč izbirčna.”
Ne bom tajila, da me je njegova ugotovitev na
neki ravni prizadela, saj se sama sebi ne zdim takšna. Ob sebi želim vernega
moškega, ki ima rad glasbo in bova dobro vozila skozi življenje. Lahko te
lastnosti štejemo pod nadstandard? Te želje je vame že ob spočetju položil
Stvarnik. Naj se samo zato, ker nekdo misli, da sem izbirčna, poročim s prvim,
ki bo pokazal zanimanje zame? Naj se zadovoljim z moškim, ki me na prvem zmenku
pošlje na shujševalno dieto ali pa z moškim, ki hodi s kolegico in hoče
flirtati z mano?
Ampak tovrsten primer spodbude ni edini ...
Prijateljica je na rojstnodnevni zabavi
pripomnila. “Sedež ob tebi je prost. Morala bi ga zapolniti.”
Samo nekaj minut pred tem sem tudi sama
opazila, da je ob meni prazen stol. In tudi sama pomislila, na to, kako bi bilo
lepo, če bi bil ob meni moj fant, zaročenec, mož. A sem misel, kot že
tolikokrat, izročila v Božje roke ter namenoma iz misli pregnala tudi žalost.
Uspevalo je vse dokler me ni ona spomnila na to.
Ampak to še ni vse ...
Zgodilo se mi je tudi, da so me znanci prijavili
k sodelovanju v oddaji na komercialni TV, na kateri samski moški iščejo
sopotnice. Si predstavljate, kako sem se počutila ob klicu iz pisarne
televizijske hiše? Kot da so me dali na razprodajo. Obenem sem se vprašala, ali
izgledam res tako obupana, da me morajo drugi promovirati.
Ob tem pa sem prišla do zame zelo pomembne
ugotovitve: očitno je drugim mar zame. Sicer ne vedo, kako je biti toliko star
in še vedno samski. Kako je občasno težko vsak dan znova živeti sam, vsak večer
znova zaspati sam, vsako leto znova dopust načrtovati sam. Kako je biti sam v
veselju, žalosti, radosti, na plesu, rojstnodnevni zabavi, ob prijateljih in
sorodnikih.
Res ne vedo (več), kako je živeti s tem
križem. A mi želijo dobro. Želijo le reči kaj na to temo in me dobronamerno spodbuditi,
a samo nespretno izrazijo svojo skrb zame.
Kaj naj pa potem rečejo?
Recepta za to tudi sama nimam. Vem pa, da mi
je zelo pri srcu, če kdo z iskrenostjo in ljubeznivostjo pristopi: “Menim, da
ti je težko biti samska, zato molim zate in za tvojega bodočega moža.”
Ali: “Želim ti, da ne spustiš svojih
standardov. Zagotovo je nekje nekdo, ki te išče.”
Ali pa: “Prepričan sem, da je tam nekje
mladenič, ki z enako velikim hrepenenjem kot ti čaka na to, da bo dobil tebe v
svoj objem.”
Sem pa v teh dolgih letih ugotovila še nekaj:
če nočem biti samska do konca svojih dni, bom vseeno morala kaj storiti na to
temo. Kajti to, da doma čakam na princa na velikem belem konju, ne deluje. Sem
poskusila. Ne deluje. Potem pa sem se vprašala: ali bom vsak dan do konca
življenja čakala na tistega moškega, ki me bo osrečil ali pa bom vsak dan znova
sama poskrbela za to, da bom srečna. Odločila sem se za drugo možnost. Priznati
moram, da je bila odlična izbira.
Poleg tega, da še vedno molim za moža in
prosim njegovega angela varuha: »Varuj ga in vodi ga,« še vedno močno verujem,
da se najini skupni dnevi bližajo. To gotovost mi daje Nebeški Oče. A življenjski
partner vseeno ne bo padel z neba. Za to moram poleg molitve storiti tudi kaj
na konkretni ravni: hoditi v družbo. To pomeni, da stopam iz varnega okolja
sorodnikov in prijateljev. Na morske počitnice na Kaprije, na romanje s
KatStikom, na duhovne vaje za samske, na duhovni vikend za ženske, na plesni
tečaj, na veselico z družbo, v kateri poznam samo eno osebo ... In tam se
pogovarjam. Družim. Smejem.
Sčasoma pa je druženje in pogovarjanje postalo varno okolje, v katerem
sem srečna, spoznavam samo sebe in spoznavam druge. Toplo priporočam!
Sodelavcem Naše Družine se zahvaljujem za povabilo k pisanju članka. Prav fajn se mi zdi, da so opazili potrebe samskih in mlajših odraslih ter objavili nekaj za nas. Si želim, da bo kmalu spet kakšen članek na to temo, da bom tudi sama lahko kaj novega prebrala :).
Komentarji
Objavite komentar