"Nihče ne ljubi te kot jaz ..."

Ko sem bila pred enim tednom na romanju v Padovo (tudi o tem bom kdaj pisala), sta mi prijateljici s Kaprij zaklicali: »Prvi april!« In nisem imela pojma, kaj mislita.

Postavili sta podvprašanje: »Ne veš, kaj je bilo prvega aprila?«

»Ne.«

»Kako pa kaj tvoj blog?«

»Ajaaaa! Sploh ne uspem. Ali pa nimam navdiha.« Obljubila sem jima, da bom, ko pride navdih, spet kaj napisala.

Priznam. Odkar pišem članke za Aleteio, nimam več take velike potrebe, da bi pisala še semkaj. Očitno je moja potreba po pisanju izpolnjena.

Pred enim tednom sem bila v Padovi. Poromala sem v kraje Antona Padovanskega in Leopolda Mandića. Ki sta pa skupaj z Jezusom dobro pretresla moje srce. Pa o tem kdaj drugič. Moram najprej dojeti, v čem je bila fora.

Sem šla pa takoj v ponedeljek spet k Jezusu. Tokrat na slavljenje v Dravlje. Ta ponedeljek bo spet J.

Večkrat sem že šla na kaj podobnega. K eni od skupin Prenove v duhu hodita prijateljica in njen mož, pa sta me povabila, da pridem kdaj igrat kitaro. Ker mi igranje in preprosto prepevanje (brez nastopanja) manjkata, grem, kadar le imam čas.

Na slavljenju s petjem in molitvijo slaviš Boga Očeta, Jezusa in Svetega Duha. Ponavadi si pri tem v gibanju, z dvignjenimi rokami in uživaš. Jaz sem vsakič do zdaj igrala kitaro. To bi precej težko počela z dvignjenimi rokami, mi pa tak način molitve tudi ni blizu. Očitno sem pri molitveni drži bolj dolgočasne sorte😏.

Bila sem sredi draveljske cerkve, ki je zame ena najlepših sodobnih cerkva in sedela v Božjem naročju. Moja duša je slavila Boga, se veselila, telo pa je bilo mirno in sedeče.

Za razliko od vseh ostalih, ki so stoje prepevali in se veselili. Po mojem sem izgledala prav klavrno, če že ne prismuknjeno. K en kup nesreče. Si predstavljate, da ste na ohceti, na kateri ga vsi na polno žurajo, razen enega svata, ki sedi tam nekje in ne da nič od sebe? No … nekaj takega sem bila jaz. Kr en partibrejker tm na sredi žurke.

S to razliko, da je v moji notranjosti fuuuul dogajalo. Tako zelo na ful, da mi niti za vstat ni bilo. Si predstavljate mene, da sem raje pri miru kot da žuram? No, to. Vmes sem se prav vprašala, če je z mano kaj narobe. 😀 In vprašala Jezusa, kaj želi od mene. Pa sem v srcu še naprej čutila, naj kar spokojno ohranim svoj mir v duši in telesu in se ne pustim motit.

Bilo mi je res lepo. Kot zmenek z Jezusom. Drugi v tistih dneh. Mirno, brez viharjev v glavi in srcu, brez naglice. Samo jaz in On.

Ob koncu srečanja so še izpostavili Najsvetejše. V Dravljah imajo daleč najlepšo monštranco, kar sem jih kdaj videla. Noro lepa je! Preprosta, a še vseeno slovesna.

In tam, še malo bližje Jezusu, je bilo še lepše.

Povabili so nas k molitvi. Pri prenovi je tako, da posamezniki, ki imajo posebne darove, molijo nad tistimi, ki si želijo. Tudi tukaj so.

Postavila sem se v vrsto in čakala. Tačas pa so začeli inštrumentalisti prepevati Nihče ne ljubi te kot jaz.

Ta pesem se mi je zdela do sobotnega romanja total brezvezna in dolgočasna. Melodija in ritem se ves cajt ponavljata, komad sploh nima viška … kr nekaj. To takrat, ko sem dojela pomen besedila. V Padovi med mašo.

No … tukaj sem bila pa dva metra od Najsvetejšega in so se mi v trenutku vlile solze.
Čutila sem, da mi Jezus poje:»Kako sem čakal ta trenutek, kako sem čakal, da boš tu pred menoj. Želel sem si, da prideš k meni, da mi zaupaš, kaj godi se s teboj … Nihče ne ljubi te kot jaz … «

V nekaj sekundah sem bila na vrsti za molitev. Molivec je imel roke nad mojo glavo in molil, meni so pa v tisti tihoti tekle solze. Tekle so tudi še kasneje, ko sem sedla. Počutila sem se kot da bi sedela v Jezusovem naročju. On me je objemal in tolažil ter bil z mano v moji bolečini življenja. Nepopisno lepi trenutki so to. Priporočam.