Slavna za en dan

No, toliko o tem, koliko sem ažurna. v zadnjem času mi toliko dogaja, da v moji glavi kar vre od povedi, idej, zapisov, a jih nimam časa zapisati: gripa, vikend za mlajše odrasle, zdravilišče z babico ...

No ... zdaj sem tu in bi bil čas, da neham mlatiti prazno slamo :).

Moja prejšnja objava je prijateljico spodbudila, da me potisne v meni neznane vode. Novinar Aleteie jo je poklical, če pozna kakšno samsko osebo, ki bi bila pripravljena ob Valentinovem dati intervju. Pravi, da se je spomnila name. Zanimivo ... ob vseh samskih ljudeh, ki jih pozna in poznajo njo, se ona spomni name. No ...

V torek zvečer mi je za to povedala in me vprašala, če bi bila pripravljena povedati nekaj o sebi.
V sredo okrog poldneva sem dobila klic: "Živjo, Lojze pri telefonu. Motim?"
Dogovorila sva se za srečanje ob topli pijači v enem od lokalov glavnega mesta, jaz sem skočila še pod tuš in pred ogledalo (ličila, pa to ...) in se odpravila na pot. Sem vedela, kaj bom govorila? Niti pod razno! Sem pa že dopoldne in tudi potem na poti prosila Svetega Duha, da me navdihne. Naj mi da, da ne bom govorila neumnosti, ampak bom točno to, kar si On želi od mene. Da bom orodje, ki bo komu od potrtih polepšalo dan.

Celotno srečanje je bila mešanica zabavnega in zanimivega. Klepetala sva kot stara znanca (Lojze res obvlada sceno in prežene strah). Predme je položil svoj telefon, za katerega sem vedela, da je hkrati snemalna naprava. Pred vsakim mikrofonom imam tremo. Tokrat pa ne. Mogoče tudi zato, ker smo telefone vajeni gledati na mizi, snemalnikov pa ne najbolj ... Po drugi strani pa ... očitno je imel Sveti Duh natančen načrt, kaj in kako. Jaz pa sem se samo prepustila in govorila o sebi.

O tem, koliko je od tega, kar sem povedala, smiselno in/ali pametno in/ali zanimivo in/ali karkolipač, ne moremo razpravljati. To se zmenite s Svetim Duhom. Vse, kar sem sama dala v to, je moja pripravljenost. Nisem povedala čisto vsega, kar mi dogaja, sem pa skušala podariti en delček sebe. V upanju, da komu od teh, ki jih je intervju dosegel, kakšen trenutek v življenju ne bo tako zelo težko.

Ob koncu intervjuja sva se zapeljala še na bližnji hrib s cerkvico, ki je čudovita scena za fotke.
Ko mi je omenil, da bi rad posnel tudi krajši filmček, sem rekla samo: "Jah, kaj pa naj povem?" Res nisem imela pojma, o čem naj bi govorila. Moje življenje pač ni neka velika filmska zgodba 😎👀
Ko pa sva med fotkanjem klepetala, je kar na lepem rekel: "Tole povej! To bo super za na filmček." Jaz sem spotoma seveda že pozabila, kaj sem sploh rekla. (Moja možganska celica je bila zelo očitno čisto na off.) Povzel je moje besedilo in me spomnil. Pa sva šla v akcijo.

Popoldne sem dobila transkribiran intervju v pregled, zjutraj, na Valentinovo, pa sem se zbudila v trenutku in skozi glavo mi je šinilo samo: "Jooooj, koliko sem govorila in koliko preskakovala med temami! Tisti, ki bodo to brali, bodo mislili, da sem čisto zmešana!"
Hitro sem prižgala računalnik, še enkrat prebrala besedilo in se umirila. Ni bilo tako hudo. Ni bilo niti najboljše, ampak bo kar moralo biti v redu. Sicer pa ... če je Sveti Duh potrdil, pač moram zaupati.

Ni minilo pol ure, pa je bil že objavljen. S strahom sem pregledala fotke in prebrala besedilo. Počutila sem se, kot da ne bi jaz govorila teh povedi. Nekako odmaknjena od celotnega dogajanja. Pa vem, da sem bila takrat tam in tam sem bila v polnosti. In iskrena. In tudi, da je vse zapisano moja izkušnja.

Sem pa takoj nato začela moliti za vse tiste, ki bodo brali. Naj jih Oče potolaži, naj jim da mir, naj jih opogumi. Če je Njegova volja taka, naj jih kakšna od besed spodbudi, umiri, razveseli. Naj Oče blagoslavlja vse tiste, ki se zaradi samskosti kdaj pa kdaj počutijo osamljeni, spregledani, zavrženi, nevredni, nelepi, ne dovolj, karkoli preveč, nesprejeti, potrti, žalostni ... Naj se ne počutijo manjvredni, če jih ni še nihče prepoznal kot osebo zase ...

Te prošnje sem ponavljala skozi cel dan, zvečer pa šla k maši in pred tabernakelj. Sv. Antona Padovanskega sem prosila, naj se zmeni s sv. Valentinom, da bosta pri Bogu prosila za vse tiste, ki se zaradi samskosti kdaj pa kdaj počutimo potrti.

No ... pazi, kaj si želiš 😃. Že sama sem skozi cel dan dobivala toliko dobrih in lepih povratnih informacij, da sem komaj našla kakšno urico brez brnenja telefona. Moj rezervoar za pohvale se je tekom dneva napolnil do vrha in še čez. 💖

Ena prijateljica mi je povedala, da čeprav se letos poroči, so jo moje besede zelo nagovorile. Predvsem v tem, da je občutek sreče odločitev.

Druga mi je napisala: "Čudovito! S solzami v očeh sredi delovnega dne. Takšna si in ko te človek sprejme, te ima za vedno neizmerno rad. Res sem ponosna, da sem tvoja prijateljica. Hvala, ker si, takšna kot si."

Tretja mi je čestitala za pogum ob izpostavljanju (ve, nisem rada v središču pozornosti). Da se ji zdi intervju "prizemljen, iskren, topel, prisrčen, kjer si lepo izpostavljena in orisana točno takšna, kakršna si".

In še in še ... Počutila sem se slavna za en dan. Pa sem imela po tem dnevu slave čisto dovolj. Ko sem celo pri pozdravu miru pri maši začutila, da me soseda od nekod pozna ...

Lepo mi je bilo. Sem se pa ob branju vseh pohval in zahval zavedla, da sem sama dala samo delček sebe; samo posadila seme, ki pa je potem v drugih zrastlo v nekaj čudovitega. In za to sem Bogu močno hvaležna. Da so bralci imeli za trenutek lepše življenje. Da sem smela biti orodje v Njegovih rokah.

Bogu hvala!