Niso vsi zmenki glupi 2/2
Na vrhu stopnic je postal in pogledal okrog sebe. Mislila sem, da pa le imam nekaj sreče pri zmenkih in vstala s svojega sedeža. V tem trenutku je šel v notranjost, moje srce pa je zavzdihnilo od razočaranja :(. Torej moram še malo čakati :(.
Ura je ravnokar odbila sedem, zato sem se odpravila po stopnicah navzgor. Ravno, ko sem stopila na vrhnjo, je skozi vrata prišel mladenič, ki je pred minuto samozavestno korakal po stopnicah. Razgledal se je, me opazil in se mi nasmehnil. Vrnila sem nasmeh in stopila korak proti njemu.
"Anja?" mi je ponudil roko in dodal: "Ker nimam tvoje fotke, nisem vedel, kako izgledaš." "Ker sem sklepala, da se bova že nekako našla, ti je nisem poslala."
Sledila sem njegovemu samozavestnemu koraku do bližnjega bara, kjer mi je nakazal stol pri eni od miz, sam pa sedel na sosednjega. Ter začel pogovor. Točka!
Bil je zgovoren in zabaven sogovornik ter mi je večkrat postavil podvprašanja glede podatkov, ki sem mu jih odpisovala v e-pošti. Čas v njegovi družbi je hitro minil in sem bila iz minute v minuto bolj sproščena. Točka!
Slovo je bilo malce nerodno, mi je pa rekel: "Ljudje, ki so ob tebi, so lahko srečni, da te imajo. Sogovorniku veliko daš." (No ... ob tem stavku sem se pa čisto stopila.) Točka!
"Hvala. Se slišiva."
In potem sva šla vsak svojo pot. V naslednjih dneh sem pričakovala e-pošto z vsaj nečim. Da bom vedela, kako naprej. Ampak je še do danes nisem dobila. Iz tega sklepam, da mu pač ni do mene :/. To se mi zdi čudno, saj se mi je zdelo, da sva se dobro zaštekala in imava veliko skupnega. Minus točka :(.
Je pa čisto možno, da imam zaradi preteklih zanimivih izkušenj tokrat rožnata očala in se me je njegov šarm dotaknil.
Kakorkoli že, če že nič drugega, sem iz tega zmenka potegnila eno dobro reč: niso vsi zmenki glupi. Ta mladenič mi je pomagal povrniti vero v to, da mogoče je pa nekje kak normalen samski mladenič, "ki me išče, ki bom po Božji volji smela biti njegova" (iz molitve za moža).
Mladenič, hvala. Želim ti vse lepo :).
Ura je ravnokar odbila sedem, zato sem se odpravila po stopnicah navzgor. Ravno, ko sem stopila na vrhnjo, je skozi vrata prišel mladenič, ki je pred minuto samozavestno korakal po stopnicah. Razgledal se je, me opazil in se mi nasmehnil. Vrnila sem nasmeh in stopila korak proti njemu.
"Anja?" mi je ponudil roko in dodal: "Ker nimam tvoje fotke, nisem vedel, kako izgledaš." "Ker sem sklepala, da se bova že nekako našla, ti je nisem poslala."
Sledila sem njegovemu samozavestnemu koraku do bližnjega bara, kjer mi je nakazal stol pri eni od miz, sam pa sedel na sosednjega. Ter začel pogovor. Točka!
Bil je zgovoren in zabaven sogovornik ter mi je večkrat postavil podvprašanja glede podatkov, ki sem mu jih odpisovala v e-pošti. Čas v njegovi družbi je hitro minil in sem bila iz minute v minuto bolj sproščena. Točka!
Slovo je bilo malce nerodno, mi je pa rekel: "Ljudje, ki so ob tebi, so lahko srečni, da te imajo. Sogovorniku veliko daš." (No ... ob tem stavku sem se pa čisto stopila.) Točka!
"Hvala. Se slišiva."
In potem sva šla vsak svojo pot. V naslednjih dneh sem pričakovala e-pošto z vsaj nečim. Da bom vedela, kako naprej. Ampak je še do danes nisem dobila. Iz tega sklepam, da mu pač ni do mene :/. To se mi zdi čudno, saj se mi je zdelo, da sva se dobro zaštekala in imava veliko skupnega. Minus točka :(.
Je pa čisto možno, da imam zaradi preteklih zanimivih izkušenj tokrat rožnata očala in se me je njegov šarm dotaknil.
Kakorkoli že, če že nič drugega, sem iz tega zmenka potegnila eno dobro reč: niso vsi zmenki glupi. Ta mladenič mi je pomagal povrniti vero v to, da mogoče je pa nekje kak normalen samski mladenič, "ki me išče, ki bom po Božji volji smela biti njegova" (iz molitve za moža).
Mladenič, hvala. Želim ti vse lepo :).
Komentarji
Objavite komentar